ŠMARTNO
(narečno Šmartn, u Šmartnm,
Šmartnke, Šmartnci)

Ozemlje današnjega Šmartnega v Brdih (261 m nad morjem) so naši predniki začeli naseljevati že v bronasti dobi. Ustalili so se na izrazitem gričevnem hrbtu, ki se vleče s prevala nad Plavmi proti jugozahodu.

Na "severnih vratih v Brda" leži vas Vrhovlje pri Kojskem (narečno Vrhuje, na Vrhuju, z Vrhuja, nadmorska višina okoli 390 m). Ta hrbet se razcepi na več grebenov in v "šmartnski smeri" potone v nižino le 50 m nad morjem pod Vipolžami (nar. Vipuvžami).

Najdbe pričajo o stalnem naselju v antiki in srednjem veku, svoj izjemni pomen pa je Šmartno dobilo v času beneško-avstijskih vojn med 15. in 18. stoletjem.

Uradno so naselje utrdili kot protiturški tabor ob cerkvi, kasneje so tabor razširili in vanj umestili poveljstvo vojske. V utrdbi so nastanili močno protibeneško vojaško enoto, vendar je bila protiturškost le izgovor, saj sosedov ni bilo "zdravo" dražiti in izzivati s tako mogočnimi zgradbami in vojaškimi enotami, zato so Avstrijcem prav prišli turški vpadi.

V Šmartno so se večinoma naseljevali uskoki (Srbi, Bošnjaki, Hrvati, in drugi iz Vojne krajine na meji s tedanjo Turčijo), ki so imeli na ozemlju sedanjega naselja Imenje svoje "imanje" oziroma posest.

Današnjo podobo je Šmartno dobilo pretežno v 19. stoletju, ko se je vojno stanje umirilo, vojaki so se odselili ali spremenili v kmete - vinogradnike in vinarje.

V 20. stoletju je naselje preživelo obe svetovni vojni in močne potrese. V obeh vojnah je veliko hiš bilo hudo poškodovanih (izropanih, požganih, razstreljenih ...).

"Furlanska potresa" leta 1976 sta zgradbam prizadejala izredno veliko škodo, pa tudi "drežniški" leta 1998 starim hišam ni prizanesel. Na srečo žrtev potresov ni bilo. Že ob koncu 70. let pa so se odločili za temeljito prenovo. Veliko ljudi se je iz obzidanega jedra odselilo v nove hiše ob utrdbi.

Po osamosvojitvi Slovenije se je začelo življenje v Šmartno vračati. Občina Brda in Ministrstvo RS za kulturo sta obnovila niz hiš med "zgornjo" in "srednjo gaso", podjetja so obnovila levi stolp in hišo ter trg na "Dolanjem koncu" in druge hiše v vasi ter jih oddajajo gostom. Večina spoštuje javni red in mir posamezniki pa se grdo obnašajo, razgrajajo in žalijo domačine. Življenje za stalne prebivalce je komaj znosno.
Tudi mladi obnavljajo hiše za lastne potrebe oziroma življenje v njih. To je namreč najpomebnejše, naselje brez stalnih prebivalcev in otrok je mrtvo, ne glede na to kaj imenitnega se skriva za zaprtimi vrati lepo obnovljenih zgradb.