Prispevek v razpravi o eroziji in hudourništvu v
Državnem svetu Republike Slovenije,
ki je potekala v ponedeljek, 23. januarja 2006:
          "Hvala za besedo. Veliko ljudi je že odšlo, vsi smo že počasi malo naveličani. Gospod predsednik, kakšen odmor bi človek vmes pričakoval. Ampak, če ga že ni bilo, bom razpravo res skrajšal.
           Z varstvom narave se ukvarjam že več kot 27 let, 23 let pa delam na zavodu v Novi Gorici kot poklicni varuh narave.
           O sreči, o odgovornosti, ..., ne bi govoril. Bi pa rekel, da imamo kljub protinaravnemu delovanju res srečo. Slabih primerov delovanja vodarstva proti naravi v teh 27-ih letih, ko zadevo bolj spremljam, ne bi našteval, ker slabega je bilo že preveč, bi raje govoril o čem dobrem.
           To, da je denarja zelo malo, je po eni strani slabo, ampak vse slabo ni nujno, da je tudi katastrofalno. Česar je malo na razpolago, bi bilo treba kar najbolj pametno uporabiti. Slišali ste, dve milijardi tolarjev konec koncev le ni drobiž, ki bi ga človek kar tako stran vrgel. So pa seveda milijarde dinarjev letele v 70. in 80. letih 20. stoletja v vode, dobesedno. Niso bile stvari niti končane, pa so jih vode že odnesle. Denar je treba tudi v vodarstvu skrajno pametno uporabljati, predvsem razmisliti, kaj narediti. O vzdrževanju in teh stvareh smo že toliko slišali, da ne bi ponavljal. Stroki, ki se ukvarja z varstvom narave očitajo, da preprečuje ukrepe v naravi. Marsikakšno gradnjo v strugah in ob njih smo preprečili. Vložli smo ogromno napora, pa konec koncev tudi živcev, ker so nas zmerjali z vsem mogočim, ob povodnjih pa se je potem izkazalo za dobro, ker vode vode zgradb in drugega niso odnesle, uničile ali poškodovale.
           Namreč, vzdrževati stvari, sekati drevje, ste videli tiste slike prej, to je sedaj sonaravni gozd. Sonaravnega okolja imamo v Sloveniji dovolj in v njem so potrebni smislni posegi. Naravno okolje, brez vpliva človeka, pa še to pogojno, predstavljo v Sloveniji samo kraške jame. V stroki za varstvo narave torej nismo proti posegom, celo v naravnem okolju ne, zahtevamo le dober premislek o njih in delovanje v skladu z naravo. Tehtno bi bilo posvetovanje z vsemi, ki stvari poznajo, ne pa, da take ljudi že v naprej izključijo. Češ, da bi bili proti.
           Za konec bi bi omenil zadevo, ki mogoče ne sodi na ta kraj, ampak ...
           V Ključu, to je med Tolminom in Mostom na Soči, imamo čudovite gube vočanskih apnencev, ki so razglašene za naravni spomenik. To so tankoploščati apnenci, ki se krušijo nad steno, ki jo je obrusil ledenik in letijo dol na državno cesto - "Keltiko". Po tej se tudi marsikdo vozi in ne ve, da so pred leti postavili mreže okoli 150 m nad cesto. In tiste mreže so sedaj polne kamenja in ga ni junaka, ki bi ga odstranil. Ali bi mogoče iz tega mesta kdo ukrepal, da bi tiste mreže le izpraznili. Kajti, če se bo kamnje samo usulo, bo lahko res hudo. S strahom gledam in upam, da se ne usulo ravno takrat, ko se peljem mimo. Še hujše pa bi bilo, če bi kamenje zasulo koga od mojih prijateljev ali pa kakšnen avtobus poln otrok, ...
           Hvala lepa za pozornost.

Spodnje besedilo sem dodajal kasneje.

           Kamanje v mrežah še vedno grozi !!!
(Prva polovica meseca maja 2006, dobre tri mesece po razpravi).
V tem času so sicer že začeli iskati ponudbe oziroma predračune praznenja.

Upajmo, da -
- ne bo ostalo le pri ponudbah in
- bodo kamnenje odstranili še pravi čas.

Na srečo so kamenje odstranili prej kot se je uspelo usuti samo.
Mreže so izpraznili na prelomu mesecev septembra in oktobra 2006.
Posamezni kamni pa se še vedno sprožijo in priletijo na cesto ali v Mostarsko jezero.

Upajmo, da bodo kmalu prestavili cesto na most, izven dosega letečih skal in kamnov.
Vmes so namesto mosta nad cesto zgradili nadstrešek oziroma galerijo. Sredi oktobra 2020 ugotavljam, da so so mreže napolnile in grozijo z zrušenjem.
Pa smo spet pri avtobusu z otroci.

mag. Daniel Rojšek, svetnik
na
novogoriški območni enoti
Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.