Jadransko in Črnomorsko povodje v Sloveniji


V zahodna in južna Slovenija pripadata Jadranskemu povodju, v mejnih predelih osrednje in severne pa prihaja do mešanja kraških voda in odtekanja tudi v Črno morje oziroma pretakanja voda med povodjema, česar človek brez barvanja in sledenja voda ne more vedeti in se lahko naravnim pojavom upravičeno čudi.

Največja reka je Soča, ki je v svetovnem merilu sicer majhna, a po lepoti in naravni ohranjenosti sodi v sam svetovni vrh. Po sedanjih merilih bi jo lahko celo vpisali v Seznam svetovne dediščine (The World Heritage List) pri UNESCO. V povirju prihaja do mešanja voda, ob nizki vodi tečejo le v Sočo ob visoki pa tudi v Savo in Dravo oziroma njune pritoke.

Posočju daje temeljni pečat vodilna reka z izjemno barvo, s slapovi, brzicami, ogromnimi tolmuni in celo kraškimi pojavi. Velik del porečja je kraški, izvira kot Potok, njen Izvir je čudovito brezno, v morje pa se izliva tudi kot Potok, ne le v delti, ki je skoraj ni več. Tako so naši predniki poimenovali tudi vodo, ki izvira kot Timav pri Štivanu in pod Sabliči. Ta del je podobno kot delta Soče močno razvrednoten, v preteklosti pa se po zamočvirjeni ravnici vil čudovit Potok. Nediža ji pravijo Benečani, Ter njen veliki pritok, Kozca in Idrija, loška Koritnica, Učja, Idrijca z Bačo in Vipava ter manjši pritoki Soče se odlikujejo s svojskimi barvami vode in drugimi značilnostmi, ki nas s svojo "divjostjo" in ohranjenostjo kar očarajo.

Odkod Soči ta čudovita barva? V posodi soška voda ni nič posebnega, je prosojna kot vsaka čista voda, v strugi pa se prelivajo sinje modrine s türkiznimi in zelenimi odtenki. Znanstvene razlage za barvo soške vode še nimamo. Zagotovo je sad več dejavnikov. Na kratko, zelenomodro barve Soče ustvarjajo pestra sestava struge, različni vodni pojavi, mešanje vode in zraka ter lomljenje, zrcaljenje in odsevanje sončne svetlobe, ali kot je zapisal pesnik Simon Gregorčič:
...valove te zeleno-modre;
temna zelén planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepó se v njih je zlila;...

Na drugem mestu se zadržimo pri reki sedmih imen oziroma kraški Ljubljanici, ki odteka v Črno morje, a na Pivki prihaja do raztekanja, na Zgornji v Velko vodo - Reko, na Postojnskem pa v Sočo. Na Zg. Pivki, pri Koritnicah in Knežaku voda odeka v obe povodji oziroma v Pivko in Velko vodo - Reko (izviri Bistrice in Podstenjška) ter v Košanski kotlinici (estavela Gabranca). S Sočo mejita z manjšimi potoki, največji je Lokva, ki pod Jamskim gradom ponikne, Njena voda in drugih potokov se pojavi v izvirih Vipave.

Velka voda - Reka je velika posebnost z majhnim porečjem, a z izjemnimi pojavi, Zato so njen kraški del pri Škocjanu vpisali že leta 1986 v Seznam svetovne dediščine. Reka se je v preteklosti izlivala v Sočo. O tem pričajo suhe doline in ostanki proda na Krasu. Kasneje je poniknila in njena voda izvira skupaj s preniklo vodo Krasa, Soče, Vipave in Branice v kraških izvirih pri Nabrežini in Tržiču. Te vodne zveze so predvidevali že zelo zgodaj in jih nato s sledilnimi poizkusi tudi potrdili.

Dragonja, Badaševica in Rižana ter manjši potoki, ki se izlivajo naravnost v morje so razmeroma blizu skupaj, a imajo kljub temu bistveno različne značilnosti. Kraški izvir Rižane napajajo vode iz Brkinov in Čičarije, druge pa le padavinska voda, ki se zbira na vododržnem flišu. Vsi potoki, ki ponikajo med Kozino in Podgradom so povezani ne le z Rižano, temveč tudi z Riječino in kraškimi izviri obeh velikih zalivov, Kvarnerskega in Tržaškega.

Rastlinski in živalski svet obravnavanega ozemlja je pester in različen, kajti razmere v alpskem visokogorju so so bistveno drugačne kot v Sredozemlju. Vendar najdemo tudi skupne poteze. Pri rastlinah sežejo naplavljene višinske vrste nizko v doline, venerini laski (Adiantum capillus veneris L.) sredozemsko-atlantska praprot, ki raste blizu morja, uspeva tudi v Baški grapi in celo v vznožju Krna, 550 m visoko. Med živalmi omenimo le jeguljo (Anguilla anguilla) in soško postrv (Salmo marmoratus), endemično vrsto Jadranskega povodja. V večini rek so postrv tako ali drugače iztrebili, v rečju Soče pa se je ohranila celo genetsko čista. Živela je tudi v Velki vodi - Reki, vendar so jo v njej z odplakami skoraj uničili, preživela pa je umik površinskega teka v podzemlje. Jegulje so bile pri Solkanu še leta 1988, potem pa ..., vendar; s kakšno pravico so jih v srednji in zgornji Soči iztrebili? Jegulji je treba v Soči ponovno omogočiti življenjske pogoje. Seveda uspeva v vseh predelih veliko redkih, zavarovanih in ogroženih rastlinskih ter živalskih vrst, ki jih varujemo tudi z okoljem vred, tam kjer prebivajo.

V Novi Gorici, 19. marca 2008,
mag. Daniel Rojšek, svetnik
na novogoriški območni enoti
Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.

Malo "popravljeno" različico so objavili v Primorskih novicah, številka 95 (petek, 24. april 2008), str. 14. in. 15., z naslovom Krasne so hčere naših hribov in dolin.