Jadransko in Črnomorsko povodje v Sloveniji
V zahodna in južna Slovenija pripadata Jadranskemu
povodju, v mejnih predelih osrednje in severne pa prihaja do
mešanja kraških voda in odtekanja tudi v Črno morje oziroma
pretakanja voda med povodjema, česar človek brez barvanja in
sledenja voda ne more vedeti in se lahko naravnim pojavom
upravičeno čudi.
Največja reka je
Soča,
ki je v svetovnem merilu sicer
majhna, a po lepoti in naravni ohranjenosti sodi v sam
svetovni vrh. Po sedanjih merilih bi jo lahko celo vpisali v
Seznam svetovne dediščine (The World Heritage List) pri
UNESCO. V povirju prihaja do mešanja voda, ob nizki vodi
tečejo le v Sočo ob visoki pa tudi v Savo in Dravo oziroma
njune pritoke.
Posočju daje temeljni pečat vodilna reka z izjemno
barvo, s slapovi, brzicami, ogromnimi tolmuni in celo
kraškimi pojavi. Velik del porečja je kraški, izvira kot
Potok, njen Izvir je čudovito brezno, v morje pa se izliva
tudi kot Potok, ne le v delti, ki je skoraj ni več. Tako so
naši predniki poimenovali tudi vodo, ki izvira kot Timav pri
Štivanu in pod Sabliči. Ta del je podobno kot delta Soče
močno razvrednoten, v preteklosti pa se po zamočvirjeni
ravnici vil čudovit Potok. Nediža ji pravijo Benečani, Ter
njen veliki pritok, Kozca in Idrija, loška Koritnica, Učja,
Idrijca z Bačo in Vipava ter manjši pritoki Soče se
odlikujejo s svojskimi barvami vode in drugimi značilnostmi,
ki nas s svojo "divjostjo" in ohranjenostjo kar
očarajo.
Odkod Soči ta čudovita barva? V posodi soška voda ni nič
posebnega, je prosojna kot vsaka čista voda, v strugi pa se
prelivajo sinje modrine s türkiznimi in zelenimi odtenki.
Znanstvene razlage za barvo soške vode še nimamo. Zagotovo
je sad več dejavnikov. Na kratko, zelenomodro barve Soče
ustvarjajo pestra sestava struge, različni vodni pojavi,
mešanje vode in zraka ter lomljenje, zrcaljenje in odsevanje
sončne svetlobe, ali kot je zapisal pesnik Simon Gregorčič:
...valove te zeleno-modre;
temna zelén planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepó se v njih je zlila;...
Na drugem mestu se zadržimo pri reki sedmih imen oziroma
kraški Ljubljanici, ki odteka v Črno morje, a na Pivki
prihaja do raztekanja, na Zgornji v Velko vodo - Reko, na
Postojnskem pa v Sočo. Na Zg. Pivki, pri Koritnicah in
Knežaku voda odeka v obe povodji oziroma v Pivko in Velko
vodo - Reko (izviri Bistrice in Podstenjška) ter v Košanski
kotlinici (estavela Gabranca). S Sočo mejita z manjšimi
potoki, največji je Lokva, ki pod Jamskim gradom ponikne,
Njena voda in drugih potokov se pojavi v izvirih Vipave.
Velka voda - Reka
je velika posebnost z majhnim porečjem,
a z izjemnimi pojavi, Zato so njen kraški del pri Škocjanu
vpisali že leta 1986 v Seznam svetovne dediščine. Reka se je
v preteklosti izlivala v Sočo. O tem pričajo suhe doline in
ostanki proda na Krasu. Kasneje je poniknila in njena voda
izvira skupaj s preniklo vodo Krasa, Soče, Vipave in Branice
v kraških izvirih pri Nabrežini in Tržiču. Te vodne zveze so
predvidevali že zelo zgodaj in jih nato s sledilnimi
poizkusi tudi potrdili.
Dragonja, Badaševica in Rižana ter manjši potoki, ki se
izlivajo naravnost v morje so razmeroma blizu skupaj, a
imajo kljub temu bistveno različne značilnosti. Kraški izvir
Rižane napajajo vode iz Brkinov in Čičarije, druge pa le
padavinska voda, ki se zbira na vododržnem flišu. Vsi
potoki, ki ponikajo med Kozino in Podgradom so povezani ne
le z Rižano, temveč tudi z Riječino in kraškimi izviri obeh
velikih zalivov, Kvarnerskega in Tržaškega.
Rastlinski in živalski svet obravnavanega ozemlja je
pester in različen, kajti razmere v alpskem visokogorju so
so bistveno drugačne kot v Sredozemlju. Vendar najdemo tudi
skupne poteze. Pri rastlinah sežejo naplavljene višinske
vrste nizko v doline, venerini laski (Adiantum capillus
veneris L.) sredozemsko-atlantska praprot, ki raste blizu
morja, uspeva tudi v Baški grapi in celo v vznožju Krna, 550
m visoko. Med živalmi omenimo le jeguljo (Anguilla anguilla)
in soško postrv (Salmo marmoratus), endemično vrsto
Jadranskega povodja. V večini rek so postrv tako ali drugače
iztrebili, v rečju Soče pa se je ohranila celo genetsko
čista. Živela je tudi v Velki vodi - Reki, vendar so jo v
njej z odplakami skoraj uničili, preživela pa je umik
površinskega teka v podzemlje. Jegulje so bile pri Solkanu
še leta 1988, potem pa ..., vendar; s kakšno pravico so jih
v srednji in zgornji Soči iztrebili? Jegulji je treba v Soči
ponovno omogočiti življenjske pogoje. Seveda uspeva v vseh
predelih veliko redkih, zavarovanih in ogroženih rastlinskih
ter živalskih vrst, ki jih varujemo tudi z okoljem vred, tam
kjer prebivajo.
V Novi Gorici, 19. marca 2008,
mag. Daniel Rojšek, svetnik
na novogoriški območni enoti
Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave.
Malo "popravljeno" različico so objavili v Primorskih
novicah, številka 95 (petek, 24. april 2008), str. 14. in.
15., z naslovom Krasne so hčere naših hribov in dolin.