Odgovor na članek v Primorskih novicah

Spoštovani !
   V 95. številki vašega časnika (petek, 24. april 2008) ste na 14. in. 15. strani objavili prispevek z naslovom Krasne so hčere naših hribov in dolin.
   Predlagam vam, da objavite naslednja popravka dveh navideznih malenkosti in mnenje o prilogi.
   V izvirniku sem napisal:
... "Zahodna in južna Slovenija pripadata Jadranskemu povodju, v mejnih predelih osrednje in severne pa prihaja do" ...
   Iz besedne zveze človek razume, da gre za osrednjo in severno Slovenijo,
vi pa ste objavili
"v mejnih predelih osrednje in severne Primorske pa prihaja do" ...,
česar sam ne bi nikoli napisal ali izrekel.
   Prepričan sem, da bi morali v Slovenji že zdavnaj pozabiti na Avstrijsko Primorje oziroma Österreichische Küstenland in vojaško razdelitev tega ozemlja na severni, južni, vzhodni in zahodni del med drugo svetovno vojno. Te upravne razdelitve so del zgodovine. Razumem, da je za dunajsko oblast bila Trenta res blizu morja, za ljubljansko pa ni in zagotovo ne bi smela biti.
   Sredozemske zračne gmote res prodrejo v osrčje Julijcev, vendar zaradi tega ne moremo trditi, da sta Trenta in Loška Koritnica primorski pokrajini in Triglav primorska gora.
   V izvirniku sem napisal: "v rečju Soče pa se je ohranila celo genetsko čista.", vi pa ste natisnili "v porečju Soče" ...
   Porečje je kopno, odkoder se vode odtekajo v rečje, to je rečno mrežo ali vodovje. Ribe živijo v vodi, ne na kopnem.

   Prilogo je urednica Marica Uršič Zupan dobro zasnovala. Mislim, da je uspešno opozorila na res hude zadrege, ki nas čakajo v prihodnosti, če bodo z našim vodovjem tako malomarno in pohlepno ravnali. V prilogi žal najdemo tudi druge napake. Na eni strani pravilno zapisano ime naše imenitne kraške Velke vode - Reke, na drugi brezsmiselno navajanje občega in dela lastnega imena.
   Naslov "Prva bo izginila jegulja" me ni le zmotil, temveč tudi prizadel. Namesto črnoglede napovedi bi bilo smiselno zahtevati od vseh, ki jo ogrožajo, da prenehajo s svojimi protinaravnimi dejanji.
   Tisti, ki se izgovarjajo, da jezovi pač stojijo že desetletja, da nič ne moremo, če jegulja ne more čeznje, pri tem s svojo dejavnostjo kujejo dobičke in mirno spijo. Samo po sebi naj bi bilo umevno, da bo jegulja izginila. Jegulja pa ne bo izginila sama od sebe. Iztrebili jo bodo tisti, ki jim ni mar za "eno grdo, sluzato kačaribo".
   Del dobička iz rabe naravnih virov bi morali vsi, ki ga ustvarjajo, nameniti izboljšanju stanja in se v okolju odgovorno obnašati. Žal pa je ravno obratno. V zadnjih mesecih smo zopet izpostavljeni pritiskom za vlaganje dobička v gradnjo nove elektrarne na Knešci. Z njo bi uničili še edini sonaravni odsek struge in ogrozili vidro (Lutra lutra), ki si je našla zatočišče ob njem.

   Ob koncu še o Zakonu o ohranjanju narave (ZON). Protislovje iz naslova (kako naj bi naravo ohranjali, če niti ne vemo, kje sta njen konec in začetek) se vleče skozi vse člene ZON.
   V naravi tudi ni vrednot, temveč najdemo le naravne dejavnike in pojave (procese in fenomene). Na prve ne moremo vplivati, druge lahko varujemo ali uničujemo in celo iztrebimo. O varstvu naravne dediščine ZON ne izgublja besed, saj naj bi na osnovi ZON varovali le vrednote, kar nima nikakršnega smisla. Predmet varstva naravne dediščine so namreč pojavi, vrednote predstavljajo le zrno soli. Vrednoto sicer "lahko varujemo ali celo ohranjamo" po uničenju pojava, vendar bi to bilo v nasprotju z zdravo pametjo.
   Sicer pa je ZON žal tak, da naravih pojavov ne varuje dobro, temveč daje vsem, ki jih hočejo uničevati, odločno preveč možnosti.

   Izvirni članek, slike z obširnejšimi pojasnili in ta odgovor lahko preberete na spletnih straneh:
http://dar.zrsvn.si/opr/pn/index.html

V Novi Gorici, 4. maja 2008,
                                                     Daniel Rojšek