2020, 24 slik,
vse so velike 800 x 600 pik.
Foto in (c) Daniel Rojšek, Danč, 2020-2024.

   V besedilu na več krajih omenjam levo in desno stran. Določimo jo glede na smer vodnega teka, čeprav so ti hudourniki večino leta suhi.
   Sredi oktobra 2020 se je Blaž Belhar, delovodja pri podjetju Feniks +, d. o. o., iz Tržiča, po delavniku preoblekel na mostu.

Potegnil je veter in mu hlače odnesel v žleb. Splezal je vanj in pobral hlače ter pri tem opazil in slikal lepe primerke rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia, RLH v nadaljevanju). Ob prvem srečanju v sredo, 18. oktobra, mi je ves vesel poročal o svojem opažanju in mi pokazal slike, nato pa še z mosta več izredno lepih, zelo velikih in močnih rastlin, s precej več listi kot ob cesti.

Novico o odkritju v žlebu sem takoj sporočil Elvici Velikonja in dr. Igorju Dakskoblerju, ki sta mi sporočila, da gre za novo nahajališče. Kasneje smo ugotovili, da nahajališče ni novo, kajti žleb se imenuje Golobnca. V svojih delih jo navajajo Boško Čušin (2004), Nina Šajna Tatjana Kavar, Jelka Šuštar - Vozlič in Mitja Kaligarič (2011). Odločil sem se, da se bom ob prvi ugodni priložnosti spustil v žleb si ogledal rastline od blizu in določil meje nahajališča. Blaž mi je ponudil spremstvo v žlebu in varovanje med plezanjem po njem.
   V četrtek, 29. oktobra, je bilo lepo vreme, kot nalašč za predvideno delo. Takoj po sestanku na gradbišču me je Blaž med plezanjem po klinih ob mostu varoval in ponudil spremstvo. Tega nisem potreboval, saj žleb večinoma ni pretirano strm, zato sem si ga sam ogledal in določil meje nahajališča.
   Najprej sem se povzpel po levem gruščnatem delu žleba do skalne stopnje približno 30 m nad most oziroma 845 m visoko nad morje.

Rastline uspevajo na grušču,

v skalnih razpokah po stenah in

na dnu žleba in sami hudourniški strugi, kjer jim voda celo razgali korene.

Tudi v desnem, skalnem delu žleba jih najdemo v razpokah. Zaradi prestrmega dna se nisem povzpel tako visoko kot v levem delu. Domneval sem, da RLH uspeva po grušču in skalnih razpokah do vrha žleba oziroma nadmorske višine okoli 900 m.
   Spustil sem se po desnem gruščnatem delu žleba, okoli 5 m nad dnom hudourniške struge. Rastlin je veliko tako na grušču kot v strugi, kjer so si zavetje pred deročo vodo našle pod skalami. Najnižje sem opazil tri rastline, že v ogozdeni, desni strani žleba. Tam je manjša skalno - gruščnata zaplata, z redkimi vejami okoliških dreves nad njo. Vse tri uspevajo med gruščem in redkimi travami v polsenci (Z= 715 m).

Malce više, okoli 5 m stran sem med borovci opazil rastlino s cvetovi in mladimi plodovi.

Že prej sem videl cvetoče rastline v tem jesenskem času. Večina je odcvetela spomladi in odvrgla semena, opazil sem namreč ostanke stebel in kobulov. Jesenske so zacvetele po dolgotrajni poletni suši, ko je prišlo toplo zgodnje jesensko deževje in jih vzpodbudilo k cvetenju.
   Povzpel sem se po desni strani žleba, ki je bolj poraščena z drevesi in grmi od leve. Tudi na desni je več desetin lepih rastlin, tako na grušču kot v skalnih razpokah po stenah.

   V žlebu sem videl tudi travnolistni grintavec (Scabiosa graminifolia) in RLH, ki rasteta čisto skupaj.

Grintavci so zaradi več vode bogato razrasli. Nasprotno pa so tisti, ki rastejo v grušču na skalah ob sosednjem hudourniku manjši in bolj sivi, saj so prisiljeni varčevati s skromnimi količinami vode.

Listov je bistveno manj kot v sosednjem žlebu. So tudi izrazito srebrno sive barve (bolj kot jih je "videl CCD"). Rastišče je res izrazito suho,
sreda, 2. september 2020.

   Po stenah rastejo številni lepi jegliči (Primula auricula) blizu RLH, en primerek v žlebu pod mostom me je presenetil, saj raste v vrbovi senci, visoke hudourniške vode pa ga oblivajo.

   Na osenčenem grušču v spodnjem delu žleba rastejo skupaj z RLH tudi lepi primerki močvirnice (Epipactis sp).

   Skrajne meje nahajališča v žlebu, kjer sem rastline videl -
- zgornja (Z=približno 925 m),
- zgornja nad mostom, kamor je mogoče priti brez plezanja (Z=približno 845 m),
- spodnja (Z= približno 705 m).

Blaž mi je pokazal tudi-
- rastline v žlebu nad zgornjim predorom (Z=približno 830 m) in
- po stenicah okoli 25 m nad cesto med srednjim predorom in mostom.

   V četrtek, 5. novembra, sem se takoj po sestanku na gradbišču podal na spodnjo gozdno cesto, z nje pa povzpel v žleb. Najnižje rastline sem našel na z redkim drevjem in grmovjem poraščenem grušču in v skalnih razpokah apnenčasto-dolomitnih "škrbin" na levi strani žleba, približno 705 m nad morjem.

Nato sem se podal na desno, strmo pobočje pri žlebu, kjer so razgaljene skale med redkim borovim gozdom s travo v podrasti.

V tem polsenčnem okolju uspevajo prav lepe rastline (Z=približno 720 m).

   V torek, 10. novembra, sva se z Blažem odpravila v zgornji strm del žleba, ki brez plezanja ni prehoden. Blaž me je vodil in varoval, kajti pobočje si je ogledal dan poprej in mi sporočil, da je najvišje RLH opazil v zajedi na majhnem grušču prav na vrhu žleba. Vanj sva splezala iz sosednjega hudournika, se povzpela na vmesni greben in spustila nad skok, kamor sem se prvič povzpel izpod mosta brez plezanja. Dno žleba sestavljajo do kubičnega metra velike skale in grušč. Močnih rastlin je veliko, podobno kot pod skokom. Od tod sva se povzpela v glavni, najširši in najstrmejši del žleba. Strmo, mestoma prepadno, skalnato vesino na več krajih prečkajo vmesne, gruščnate police, kjer je mogoče udobno hoditi, vmes pa skalne skoke preplezati. Gruščnate dele poraščajo trave in redka, majhna drevesa,

vmes najdemo številne, zelo lepe primerke RLH.

Tudi tu sem opazil rastline, ki jim je hudourniška voda razkrila korene, ko je odnesla grušč. Pod vrhom se žleb zaključi z deloma previsno skalno stopnjo. Pod njo je majhen spodmol z lepimi jegliči (Primula auricula).

Med letošnjo sušo so se jim listi popolnoma posušili in porjaveli, česar še nisem videl. Zgodnji jesenski dež je jegliče obudil in odgnali so majhni, zbiti, sivo zeleni poganjki.

Prav na vrhu žleba so rasle tri rastline v izjemno slikovitem okolju zajede nad zgornjo previsno steno, pod čudovitim skalnim čokom;

ena se je ugnezdila med drobnim gruščem, dve pa med travo na desni strani zajede (Z=približno 925 m).

   V torek, 17. novembra, sem si ogledal rastlino, ki je 29. oktobra na enem kobulu nastavila plodove, na petih pa cvetela.

Devetnajst dni kasneje so bili vsi plodovi še zeleni, na dveh kobulčkih so bili sveži cvetovi.

   Na začetku decembra je padlo precej snega, burja ga je znašala v zamete. Nato je prišla odjuga in snežno odejo stopila. Ostali so le zameti. V četrtek, 17. decembra, so iz ostankov zameta gledali kobuli.