Srcint, nebrnik oziroma ilirski šetraj
(Satureja montana subsp. illirica)
(14 slik)

Posnel sem jih na južnih obronkih Trnovskega gozda, v torek, 19. avgusta 2025,
velike so po 1000 x 750 pik.

    Foto in (c) Daniel Rojšek, Danč, 2025.


Lepa stara imena srcint, nebernik in Nikrmanina roža je pojasnil Pavle Medvešček - Klančar v knjigi
"Iz nevidne strani neba" (2015, stran 104 in 105).
Besedilo navajam takoj za slikami v nadaljevanju.

Srcint je tudi odlična medovita rastlina, ki daje čebelam dragocen jesenski med za prezimitev.

Pogled na grmičke srcinta, prva slika



Pogled na grmičke srcinta, druga slika



Pogled na grmičke srcinta, tretja slika



Grmički med škrapljami




Velik grmiček




Bogastvo cvetov in čmrlj (Bombus sp.)



















Srcint in nageljček


Tukaj srcint pogosto raste skupaj z Montpellierskim klinčkom oziroma nageljčkom (Dianthus monspessulanus).




Navedka iz Pavletove knjige, ki sem ju omenil na vrhu te strani:
stran 104:
>___ začetek navedka ___
Različni pripovedovalci so ti pripovedovali o planinskem, skalnem ali modrem šetraju. Povedati ti moram, da gre pri tem za imena, ki so se začela pri nas uporabljati šele po letu 1947, ko so tu začele delovati slovenske šole. V naši šoli so takrat učili učitelji z znanjem iz botanike. K njim so učenci prinašali različne rastline, ki so jih učitelji poimenovali s pravimi slovenskimi imeni. Ker pa je dehnar pravilno ugotovil, da je bil šetraj pri nas v naravi že v času pred prvo svetovno vojno, se mu je zdelo, da bi morali zanj ohraniti domače ime, in sicer srcint. Tako so ga namreč poimenovali naši predniki, ki so ga nabirali v planinskem svetu na območju Kolovrata. V našem verovanju pa je imel srcint posebno mesto, saj so ga cenili kot zdravilno zelišče in mistično rastlino, o kateri pa se v širši javnosti ni govorilo. Njegovi modri cvetovi naj bi pomenili delček Nikrmaninega neba, ki ga je namenila prav tej rastlini. Ker pa so ga, zaradi vseh teh lastnosti, pretirano nabirali, ga v naših gorah že dolgo ni več. Zaradi tega je dehnar rotil vse tiste, ki so ga gojili doma, naj ga skrbno čuvajo in razmnožujejo, da bi se ohranil zanamcem, pa čeprav le na vrtu. Opozarjal pa je tudi, da je bila različica šetraja neka druga rastlina, ki ima manjše in manj številne bele cvetove. Ko je dehnar umrl, sem se od njega poslovil tako, da sem mu v krsto položil vejico srcinta, ki je rasel pred njegovo hišo.
Srcint so uporabljali tudi pri dehnarjevi zaprisegi, ki so ji rekli zacahnca. Pri njej so sodelovali stari in novi zapriseženi člani, ki jih je imenoval dehnar.
___ konec navedka ___<

stran 105:
>___ začetek navedka ___
Pripovedovalka je povedala, da so to rastlino poznali le pod imenom nebernik. Učitelj z Livka pa ji je leta 1946 povedal, da se rastlina imenuje gorski šetraj. Vendar gre pri tem za podvrsto, ki ima namesto belih modre cvetove. Pred prvo svetovno vojno je nebernik rasel le na severozahodnem pobočju Velike babe. Ker pa so ga večinoma nabirali ob cvetenju, mu ni uspelo tvoriti semen, zato ga je bilo iz leta v leto manj, po letu 1925 pa ga tam niso več našli.
Na Livških Ravnah so ga gojile številne ženske. Danes ga ima verjetno le še Antonija. Vsi, ki so ga gojili nižje in vzhodno od Raven, so ga dobili le pri domačinkah. Gojili pa so ga predvsem zato, ker so ga potrebovali pri nekih staroverskih obredih.
Govorilo se je, da čim više rase, temnejše modre cvetove ima, saj je bliže modrini neba. Ženske so ga pile vedno z materino dušico, in sicer v razmerju 1:1. Starejši nabiralci, ki so ga nabirali še na Veliki babi, pa so ga poznali tudi kot Nikrmanino rožo. Verovanje, da pitje nebernika pomaga ženskam ohranjati mladosten videz, se vedno manj omenja. Danes je cenjen kot zdravilo za želodčne in prebavne težave, pa tudi kot dišavnica pri mnogih jedeh.
Znana je tudi pripoved o dekletu, ki jo je med nabiranjem nebernika ubila strela. Ko so jo našli, je šopek tako močno tiščala v dlani, da so jo z njim pokopali. Po sedmih letih, ko so grob prekopali, je bila edino njena roka nedotaknjena, le da je bila posušena.
___ konec navedka ___<



Stran sem v sredo, 20. avgusta 2025, pripravil Daniel Rojšek, Danč.
Spremenil je še nisem.

Kakršne koli pripombe bom vesel.

V odjemalcu spletne pošte je treba . spremeniti v @ in
na koncu odstraniti <>!
Tega spletni vsiljivci še ne znajo.