SAME CVETKE ...
Predstavitev razstave v Galeriji Pecivo
(Kavarna in restavracija Nova Gorica)
9. november 2006 - 13. junij 2007

Stran, besedilo in foto ter (c = copyright) , Daniel Rojšek, Danč, 2004-2024.

1. Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea)

Zlata rozika oziroma rozga je od 30 do 100 cm visoka rastlina, ki raste po vsej Sloveniji. Njeni rumeni cvetovi nas lahko razvesljujejo v svetlih gozdovih, na posekah, travnikih, pašnikih in kamnitih krajih med julijem in oktobrom, v naših krajih celo novembra.
Koške sestavljajo rumeni cvetovi jezičaste oblike s kodeljicami iz laskov, koškovo dno je golo. Steblo je žilavo, suličasti listi so premenjalno razvrščenimi do vrha.
Navadna zlata rozga je zdravilna rastlina, pomaga pri vnetjih mehurja, sečevoda in prostate oziroma nasploh ugodno in blagodejno deluje na sečne poti.
Premer koška na sliki znaša okoli 15 mm. Posnetek je še svež, oktobrski, z južnega pobočja Korade.

2. Lepi jeglič ali avrikelj (Primula auricula)

Blago dišeče rumene cvetove lepega jegliča najdemo med marcem in julijem v skalnih razpokah visoko v gorah ali celo manj kot 100 m nad morjem ob zahodni briški mejni reki Idriji. Veliko ga je tudi na Sabotinu, Gori, kjer mu pravijo rumeni ženikelj, Trnovskem gozdu, v Veliki in Mali dolini Škocjanskega jamskega spleta, Orleški dragi in še marsikje v bližini Nove Gorice.
Lepi jeglič sodi med najstarejše zavarovane rastline v Sloveniji; zavarovali so ga namreč že leta 1922.
Letošnji začetek aprila je nad reko Idrijo prinesel razstavljeni posnetk te čudovite trobentice.

3. Alpski volčin (Daphne alpina)

Majhne, do 0.5 m visoke grmičke alpskega volčina z drobnimi belimi cvetki najdemo med majem in julijem na kamnitih skalnatih obronkih Gore in Trnovskega gozda in seveda tudi drugod po Sloveniji.
V dolini Trebuši raste tudi Blagajev volčin (Daphne blagayana), vendar je na razstavo prišel alpski zaradi kakovosti posnetka. Ta je nastal pod Kucljem ob koncu junija 2004.

4. Kojniška perunika
(Iris sibirica subsp. erirrhiza)

Cvetove kojniške in sibirske perunike najdemo med majem in junijem na močvirskih in mokrotnih travnikih povsod po Sloveniji. Sam cvet je podoben iliriski (I. illyrica), vendar je tako cvet kot celotna naša perunika bolj "vitke postave". Zamenjali bi jo lahko tudi s travnatolistno (I. graminea), kajti rasteta blizu skupaj na Banjšicah, grebenu med Solarji in Korado ter v Trnovskem gozdu.
Vse perunike so v Sloveniji zavarovali leta 2004 (Ur. list RS, št. 46/2004 in 110/2004).
Kraj posnetka ni običajen, gre namreč za vrh Kotla, hriba nad Knežo, Temljinami in Koritnico. Na travnatem vrhu rastejo le kojniške perunike, tako modre kot bele, vmes pa je celo malo trave. V drugi polovici junija je "vrh Kotla en sam cvet". Posnetek je z začetka julija 2004.

5. Brstična lilija (Lilium bulbiferum)

Brstično lilijo srečamo marsikje po gričevju in hribovju, saj je precej razširjena povsod po Sloveniji. Cveteti jo najdemo pozno spomladi in v začetku poletja približno med 500 m in 1500 m nad morjem. Cvetovi so veliki in še najbolj podobni gojenim lilijam, vendar jo težko zamenjamo s katerokoli drugo vrsto, zanjo so namreč značilni šestolistni zvezdasti živo oranžni cvetovi. Mlajše rastline imajo samo po enega. Na steblih, ob precej na gosto posejanih listih, najdemo brstiče po katerih so rastlino poimenovali.
Vse lilije so v Sloveniji zavarovali leta 2004 (Ur. list RS, št. 46/2004 in 110/2004).
Pod Godernim, v občini Kanal je v sredini junija 2005 nastal posnetek z razstave.

6. Jurjevka, ključavnica, bedenica oziroma
gorski narcis (Narcissus exsertus oziroma stellaris)

Uradno ime bi nas lahko zavedlo in lahko bi iskali našo cvetko le v goratem in hribovitem svetu Slovenije oziroma na Golici v Karavankah, vendar narcise rastejo celo marsikje blizu slovenskega morja in seveda na Slavniku, Krasu, tudi v Trnovskem gozdu.
Jurjevk v naravi ni težko prepoznati, saj vsako pomlad pobelijo kraške košenice, vendar Kras se zarašča in naše cvetke so vse bolj redke.
Gorski, tudi ozkolistni, narcis so tako kot druge narcise v Sloveniji zavarovali leta 2004 (Ur. list RS, št. 46/2004 in 110/2004).
Gabrk pod Vremščico je bil v prvi polovici letošnjega maja "pobeljen" in od tam je tudi naš posnetek.

7. Navadna tavžentroža (Centaurium minus)

Navadna tavžentroža je do 30 cm visoka rastlina, ki cveti od junijem in septembrom na senožetih in jasah. Rada ima apnenčasto, ilovnato, toplo prst, prilagodi pa se tudi drugačnim razmeram. Poleg navadne rastejo v Sloveniji še tri vrste te čudodelne cvetke.
Tavžentroža je zdravilna rastlina, ki deluje v prvi vrsti zaviralno na gnitje in spodbuja dejavnost želodčnih, črevesnih žlez in slinavke. Iztrebljanje je pospešeno, Izboljša tudi kri pri slabokrvnosti in uredi obtok. Odpravlja tudi telesno in duševno utrujenost. Tavžentrožo uvrščamo med najboljše in najzaneslivejše zdravilne rastline, kar nam jih ponuja mati narava in tako si je tudi prislužila svoje ime.
Ampak ni samo zdravilna je tudi lepa, kar nam kaže še "sveža", letošnja oktobrska slika te cvetke iznad Bat.

8. Kochov svišč (Gentiana acaulis)

Kochov, tudi velecvetni, svišč je eden izmed redkejših sviščev, ki jih najdemo v Sloveniji. Zelo je podoben clusijevemu (G. clusii) in ju zlahka zamenjamo, vendar naš je v Sloveniji bistveno redkejši. Raste namreč na kisli oziroma zakisani podlagi. Najbolj znana so rastišča na grebenu Smrekovc-Komen v Savinjskih Alpah in na Pohorju. Nahajlišče na Mali Lazne v Trnovskem gozdu je velika posebnost, saj gre za otok zakisane prsti v sicer apneniškem svetu.
Kochov svišč je zavarovan od leta 1949.
Naša "trobenta" je na razstavo prišla z Male Lazne, kjer se je bleščala v soncu druge polovice letošnjega maja.

9. Oljka (Olea europaea)

Nobena rastlina ni tesneje povezano z razvojem človeštva v "Starem svetu" kot oljka. Oljčno olje in oljke nas hranijo z najboljšimi sestavinami, manj znani pa so oljčni ljubki, beli cvetki, ki nas razveseljujejo v pozni pomladi, če si jih le pobliže ogledamo. Belina cvetja in sivo zelenilo lubja ter listja se odlično dopolnjujejo.
Na razstavi vidimo prve cvetke mlade oljke "žutice", ki je iz črnogorskega Primorja lani prišla v briški Zavrt pri Šmartnem, letos junija pa že zacvetela.

10. Navadni volčin (Daphne mezereum)

Med marcem in aprilom, v višjih legah tudi maja bomo marsikje v Sloveniji opazili grmiček ali le olesenelo stebelce z rožnatimi zvezdastimi cvetovi. Med odcvetanjem se socvetju pridruži šopek svetlozelenih listov na vrhu stebla. Rastlina opojno diši in jeseni obrodi vabljive rdeče jagode, vendar je strupena, že samo šopek v spalnici zadostuje za jutranji glavobol.
Razstavljeni rožnati, posrebreni cvetki so pozornost pritegnili v začetku maja 2005 na Srednjem Golaku v Trnovskem gozdu.

11. Pernatolistna vijolica (Viola pinnata)

Pernatolistna vijolica je v Sloveniji dokaj redka, najlaže jo najdemo v skalnih razpokah in med gruščem v visokogorju. Pri vijolicah so listi srčasti, pri naši pa dlanasto deljeni, po čemer jo najlaže ločimo od vseh z vijoličastimi cvetovi. Značilna je tudi dolga ostroga v zadnjem delu cveta.
Avška lazna in Kucelj na obronkih Trnovskega gozda se spomladi odeneta v številne cvetove visokogorskih, pa tudi sredozemskih rastlin.
Naš par je povabil k slikanju kar ob poti, na začetku maja 2005 malo pod vrhom Kuclja.

12. Laška repica (Helianthus tuberosus)

To malo "sončnico", doma iz Severne Amerike, imenujejo tudi topinambur ali laški oziroma sladki krompir. Odebeljeni deli korenike so namreč užitni. Doma je iz Severne Amerike.
Laša repica je v bistvu divji, izjemno odporni plevel. Niti najhujši strupi za uničevanje rastlin mu ne pridejo do živega. Koruzo (Zea mais), tudi ameriško rastlino, preraste in celo "zaduši". V Vipavski dolini in drugod po Sloveniji lahko vidimo cvetove laške repice, ki sežejo celo prek metra čez poljščine.
Zacvete pozno poleti in daje medičino v jesen, ko primanjkuje čebelje paše, zato lašlp repico te pridne delavke rade obiskujejo, saj ob poznem pridelku medu odlično prezimijo.
"Sončece s čebelo se je nasmehnilo" ob Velki vodi - Reki na začetku letošnjega septembra.

13. Venerini laski (Adiantum capillus veneris)

Izjeme potrjujejo pravilo, med dvanajstimi cvetkami je ta imenitna sredozemskoatlantska praprot edina brez cvetov. Njena značilnost so črna stebla in nežni svetlozeleni lističi, ki odbijajo vodo in po tej značilnosti so jo poimenovali v stari Grčiji, ime pa je zapisal že Plinij starejši pred približno 2000 leti.
Venerini laski so v Sloveniji redki in zavarovani, majdemo jih le ob morju in v Posočju, pri N. Gorici oziroma pod Solkanom (ob Soči na dveh krajih), pri Mrzleku in Avčah (ob Močilih in Soči na treh krajih), pod Ročinjem nad Toplicami, nad Grahovem ob Bači, in celo 550 m visoko ob vznožju Krna.
Razstavljeni posnetek je nastal v Novi Gorici sredi oktobra letos.