Velka voda - Reka, kras in poplave

   O tej kraški reki si oglejmo naravoslovna dejstva o poplavah v Bistriški kotlinici oziroma na Mlakah in v Škocjanskem jamskem spletu. Brez razumevanja strokovnih ugotovitev si človek težko predstavlja silovita naravna dogajanja na obravnavanem ozemlju. Ni pa le narava tista, ki bi bila "kriva" za poplave, človek s svojimi dejavnostmi nanje bistveno vpliva, ne samo s poselitvijo in krčenjem poplavnih površin, temveč tudi s podnebnimi spremembami, zaradi toplogrednih plinov.
   Porečje Velke vode se razteza na eocenskem flišu brčinske sinklinale, ki tvori otok vododržnih kamenin v obsežnem, večinoma mezozojskem kraškem svetu Snežniškega pogorja, zgornje Pivke, Košansko-Slavenskega krasa z Vremščico, Matarsko-podgrajskega podolja in matičnega Krasa.
   Velka voda je sestavni del Škocjanskega jamskega spleta, kjer ima pomembno mesto med zagotovo najbolj zanimivimi naravnimi pojavi na zavarovanem ozemlju, ki so ga že leta 1986 vpisali v Seznam svetovne dediščine pri UNESCO. Poplave v jamskem spletu so pogoste. Najvišje poplavne vode zalijejo Šumečo jamo do stropa od Müllerjeve dvorane navzdol, vendar poplave na Bistriškem, in drugod ob njenem teku ne nastajajo zaradi tega, ker ponori ne bi uspeli pogoltniti vse vode, temveč zaradi spleta okoliščin, ki si jih predstavljam v nadaljevanju.
   Kraško reko bistveno zaznamujejo vplivi krasa. Površinska kraška reka oziroma njen pritok lahko izvira iz krasa ali pa reka vanj ponika, podzemeljska se skozenj pretaka bolj ali manj globoko. Za kraške reke je značilno majhno nihanje odtoka, saj je kras kot goba, ki se napije z vodo, odkoder se ta počasi izceja. Velka voda ima štiri kraške pritoke, ki jo napajajo ob hudih sušah. V nasprotju s kraškim značajem pa je njen odtok izjemno hudourniški, razmerje med najmanjšim in največjim pretokom znaša prek 1:3000. Natančnega podatka ne bomo imeli, dokler ne bomo konic ponovno prevrednotili.
   Vzroki za hudourniški odtok ležijo v flišni vododržni kamninski osnovi in odtočnih značilnostih. Govorimo o (submediteranskem pluvio-nivalnem) rečnem režimu, z vplivi kraške retinence oziroma obsredozemskem dežno-snežnem načinu odtoka, z vplivi zadrževanja vode v krasu. Srednja voda 40. letnega obdobja 1953-1992 znaša pri Cerkvenikovem mlinu (7.35 km pred Škocjansko jamo) 8.32 m³s^-1. Najvišji poprečni odtok je novembra, najnižji pa avgusta. V odtočnem režimu najnižjih voda vidimo, da najnižja konica nikdar ne preseže kubičnega metra v sekundi, sto dvajset litrov v sekundi (0.12 m³s^-1) pa so najmanj izmerili v navedenem obdobju. Temeljna značilnost odtočnega režima najvišjih voda je nihanje višine silovitih poplavnih valov. Najvišjih pretokov niso nikdar izmerili, temveč so jih izračunali. Pretočna krivulja vodomerske postaje Cerkvenikov mlin v zgornjem delu ni zanesljiva, tako da so konice prenizke. Obdobna konica iz 305 m³s^-1 (maj 1972) je ocenjena, najvišja se je pojavila septembra 1965, vendar je nihče še ni na novo ovrednotil. Poplavni valovi s konicami nad 100 m³s^-1 so se v obdobju pojavljali v vseh letnih časih. Najvišji pretok pri C. mlinu so ocenili na malo manj kot 500 m³s^-1.
   V Škocjanskem jamskem spletu si lahko pomagamo z oznakami najviših poplav. V dvajsetem stoletju sta bili dve, leta 1965 in 1972. Prva je sovpadla z svetovnim srečanjem krasoslovcev in jamarjev, zato so jo natančno spremljali in podatke tudi objavili, druga pa je šla mimo, ne da bi kdorkoli trajno označil višine. V Veliki dolini sta oznaki ob poti. Nižja je na desni strani odtočnega dela jame Miklov skedenj (1.6 m nad mostom, ki so ga poimenovali po botaniku Mutiusu von oziroma Muziu de Tommasiniju (1794-1879), kjer je napis Reka, 2. 9. 1965, ki označuje gladino poplave 324.6 m nad morjem. Najvišja oznako poplave vidimo pri vratih v Rebrici na višini 345.8 m kot rdečo črto, dokoder se je voda dvignila leta 1826. Takrat je torej segla voda dobrih 21 metrov više, kot leta 1965.
   Iz teh podatkov na prvi pogled ne vidimo naravoslovnih vzrokov za poplave. Le-ti terjajo podrobnejšo obrazložitev, sicer delno poenostavljeno, vendar takšno, da se pojasnila ujemajo z resničnostjo.
   Nad porečjem se pogosto stikajo in prepletajo različne zračne gmote, topla in vlažna subtropska, suha in hladna polarno-celinska ter vroča in suha subtropska. Stiki in prehodi med gmotami povzročajo močne vetrove, ki skupaj s prisiljenim dvigom zraka ob obronkih snežniškega pogorja in bližino morja (povirje je le 16 km oddaljeno od Kvarnerskega, ponori pa ravno toliko od Tržaškega zaliva) ustvarjajo pogoje za izjemno močne nalive, predvsem jeseni, ko je izhlapevanje majhno, učinki vdorov hladnega zraka v toplo Sredozemlje pa so v tem letnem času najburnejši. Svoje pa doda še srkanje vlažnega morskega zraka iz nižjih z vlago nasičenih plasti v višine, nad območje z močnimi padavinami.
   Porečje je v poprečju zelo strmo (37,9 % ali 20.5 stopinj v povirju oziroma 26.9 % ali 14.4 stopinj v Kčaniji oziroma Podgori ter 24.4 % ali 13.6 stopinj skupaj z Bistriško kotlinico in ozemljem Molje). S tako strmih pobočij voda zelo hitro odteka v doline. Jeseni je porečje prepojeno z vodo ali pa je na površju zaradi dolgotrajne suše skorja, kar pripomore k še hitrejšemu odtoku v struge.
   V le-teh se voda zajezuje zaradi lastnega zastajanja ob vrtinčenju in močnih pritokih ter drugih vzrokov (zamaškov iz drevja, vejevja in ilovice, preozkih mostnih prerezov, raznih nasipov) in osnovnega vzroka, preobilice vode v zelo kratkem času. Zato ne moremo pričakovati drugega kot, da vode prestopijo bregove.
   Poplave so začeli "odpravljati" med obema svetovnima vojnama, ko so začeli izravnavati okljuke in graditi protipoplavne nasipe med Zabičami in Rečico. S tem so sicer poplave s povratno dobo med 15 in 20 let krajevno odpravili oziroma jih prestavljali po teku navzdol. Poplavne vode se v današnjih časih zbirajo v Bistriški kotlinici, kjer se voda razliva na Mlakah. Mesto poplavljajo vode s statistično daljšo povratno dobo.
   Dno kotlinice se ugreza, v njem je ogromno ilovice, gline in drugih vododržnih usedlin, pa še stekajo se Velka voda - Reka, Bistrica in Molja. V to vodno vozlišče je človek posegel s širjenjem tovarn in drugih dejavnosti ob koncu 70. in začetku 80. let 20. stoletja, tako da se Reka na desni strani kotlinice ne more več razlivati po svojih nekdanjih poplavnih ozemljih. V strugi zastaja ali pa odteče drugam, predvsem poplavi vse, kar je človek zgradil prenizko in preblizu vode. Tako voda zaliva tudi predele, ki jih pred omejevanjem poplavnega ozemlja ni.
   Zaradi podnebnih sprememb lahko pričakujemo še silovitejše nalive po eni strani in suše na drugi, kar bo poplavne razmere še poslabševalo.
   Poplav v porečju Velke vode - Reke ni mogoče odpraviti. Človek se jim lahko le izogne tako, da v poplavno ozemlje ne sili s poselitvijo in različnimi drugimi zgradbami oziroma, da ne krči naravnih zadrževalnikov vode, izravnava okljuke in z raznimi "izboljševalnimi ukrepi" na drugih krajih razmere bistveno poslabša.

Stran sem 8. decembra 2005 pripravil Daniel Rojšek.
Kakršne koli pripombe bom vesel.
Nazadnje sem jo spremenil 18. avgusta 2013.

URL: http://www.dar.zrsvn.si/slike/rphj/vr/po.html

Število obiskov po 18. avgustu 2013: